Priznanje za posebne zasluge Nagrada >IEC 1906< za delo v standardizaciji dr. Andreju Žnidaršiču Na proslavi ob dnevu standardizacije, ki je najboljša priložnost, da počastimo izredne dosežke v standardizaciji, smo kot nacionalni član IEC slavnostno podelili letošnjo nagrado >IEC 1906<, ki jo je kot aktivni član treh delovnih skupin pri IEC/TC 51 prejel dr. Andrej Žnidaršič. IEC je letos že tretjič zapored podelil nagrade >IEC 1906<, za katere nominirance predlagajo tehnični odbori IEC. Nagrada je bila ustanovljena leta 2004 kot spomin na leto ustanovitve mednarodne organizacije IEC in je namenjena tehničnim strokovnjakom, ki so s svojim delom bistveno pripomogli k napredku in razvoju Mednarodne elektrotehniške komisije IEC. Vsako leto podelijo največ pet nagrad za posamezni tehnični odbor. Za nagrado >IEC 1906< je bilo v letu 2006 predlaganih 155 strokovnjakov. Tokrat je nagrado >IEC 1906< prvič prejel tudi slovenski strokovnjak. Za izredne prispevke pri delu so člani IEC/TC 51 izbrali svojega člana, doc. dr. Andreja Žnidaršiča, ki je tudi predsednik tehničnega odbora SIST/TC MKF Magnetne komponente in feritni materiali.
	Dobitnik nagrade doc. dr. Andrej Žnidaršič Docent dr. Andrej Žnidaršič se je rodil 6. novembra 1956 v Ljubljani. Po opravljeni diplomi na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, Oddelek za kemijo in kemijsko tehnologijo - smer Kemijska tehnologija, se je leta 1985 zaposlil v podjetju Iskra Feriti, d.o.o., kjer je v začetku opravljal naloge razvojnega inženirja, pozneje pa vodje R&D materiali. Njegove delovne naloge so vključevale raziskave in razvoj nove generacije feritnih materialov in izdelkov, postavitev in vodenje novih merilnih sistemov in postopkov ter raziskovalno dejavnost na področju osnovnega feromagnetizma. Kot vodja R&D materiali je usmerjal tudi delo razvojnikov in tehnologov, razvijal in uvajal nove magnetne materiale, merilne metode in sisteme ter vodil prenos materialov, merinih metod, sistemov in izdelkov v redni proizvodni proces. Leta 1998 je doktoriral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Univerze v Mariboru, kjer je opravil tudi habilitacijo za področje tehnične kemije. V letu 2006 je dr. Žnidaršič prevzel direktorsko mesto v novo ustanovljenem Kolektor Nanotesla inštitutu, obenem pa je kot strokovni sodelavec nadaljeval sodelovanje s podjetjem Iskra Feriti. Njegove delovne naloge se osredotočajo na koordinacijo razvoja in uvajanja novih merilnih postopkov in sistemov pretežno za mikrovalovno področje, razvoj novih tehnologij in aplikacij, vodenje razvojno-raziskovalnih projektov, strokovno sodelovanje z razvojnimi skupinami v koncernu Kolektor in drugimi, pripravo tehničnih in tržnih analiz novih tehnologij, razvoj nanomagnetnih, nanostrukturnih materialov in nano kompozitov ter komercializacijo novih nano izdelkov in tehnologij v sodelovanju z industrijskimi partnerji.
Glavna področja njegovega raziskovalnega dela so materiali, kemija trdnega stanja, magnetna keramika, magnetizem, elektromagnetne lastnosti, visokofrekvenčne merilne metode in sistemi, sinteza in funkcionalizacija nano delcev in nano kompozitov, magnetni nano delci za aplikacije v medicini in biotehnologiji, nanostrukturni materiali za aplikacije v premaznih sistemih, tekstilijah, embalaži, obutveni industriji in avtomobilski industriji. Svoje bogato znanje in izkušnje dr. Žnidaršič prenaša tudi na študente, saj je nosilec predmeta Keramika na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Mariboru. Bibliografija dr. Andreja Žnidaršiča obsega 113 enot, 26 izvirnih znanstvenih člankov, 40 objav prispevkov na konferencah, 7 patentov, 3 patentne prijave in 75 čistih citatov. Seveda pa njegovo delo doslej ni ostalo neopaženo. Leta 1989 je prejel nagrado SOZD ISKRA za razvoj Sr heksaferitnih materialov za aplikacije v zaganjalnikih, leta 1995 nagrado Republike Slovenije za znanstveno-raziskovalno delo in leta 2000 zlati znak Instituta Jožef Stefan. Dr. Andrej Žnidaršič deluje tudi v številnih strokovnih komisijah; v Sloveniji je član upravnega odbora Slovenskega društva za materiale in predsednik slovenskega tehničnega odbora za magnetne komponente in feritne materiale, v tujini pa je član združenj Magnetic Materials Producers Association, International Magnetic Association in The European Nanotechnology Trade Alliance. Sodelovanja na številnih strokovnih kongresih in objave člankov v strokovnih revijah so ga pripeljala tudi k delu v standardizaciji. Leta 2002 je sprejel povabilo predsednika tehničnega odbora IEC/TC 51 Dirka Huismanna in tajnika Tadashija Mitsuija, da se pridruži delovnim skupinam v okviru mednarodnega tehničnega odbora. Tako se je aktivno vključil v delo treh delovnih skupin. V začetku je deloval kot pridruženi član delovnih skupin WG 1 Feritni materiali in izdelki, WG 9 Induktivne komponente in WG 10 Magnetni materiali in komponente za EMC aplikacije. Potem, ko je SIST na njegovo pobudo na tem področju v letu 2005 ustanovil slovenski tehnični odbor, katerega predsednik je postal, pa se je v delo na mednarodni ravni vključil kot polnopravni član. To omogoča vsem članom slovenskega tehničnega odbora SIST/TC MKF aktivno udeležbo na zasedanjih ter aktivno udeležbo pri kreairanju in potrjevanju standardov s področja IEC/TC 51.

Profesor France Mlakar

Profesor France Mlakar se je s svojim strokovnim in pronicljivim delom zapisal v slovensko in jugoslovansko zgodovino standardizacije, terminologije, meroslovja, preskušanja in kakovosti. Več kakor 30 let je aktivno sodeloval tudi v delu Mednarodne elektrotehniške komisije in bil kar dvakrat zapored izvoljen za njenega podpredsednika.

 

Rodil se je 30. marca 1921 v Mariboru. Po maturi leta 1939 na takratni klasični gimnaziji v Mariboru se je vpisal na elektrotehniški oddelek tehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Vojna leta so ga je zanesla v Beograd, kjer je kot študent delal pri firmah Philips in Nikola Tesla. Po osvoboditvi je študij nadaljeval in leta 1949 diplomiral z odliko.

 

Svojo poklicno pot je profesor Mlakar začel na generalni direkciji elektrogospodarstva, a je kmalu prešel na Inštitut za elektriško gospodarstvo Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani. Od leta 1956 pa vse do upokojitve je svoje moči posvetil ISKRI, sprva v oddelku za merilne naprave v Kranju, nato pa je leta 1964 prevzel vodstvo sektorja za meritve in kvaliteto pri Zavodu za avtomatizacijo v Ljubljani. Njegovo prepričanje, da imata meroslovje in standardizacija največjo vlogo pri zagotavljanju kakovosti, je leta 1980 pripeljalo do ustanovitve Iskrinega inštituta za kakovost in metrologijo (IKM), kjer je profesor Mlakar do upokojitve leta 1987 delal kot tehnični direktor.

 

Njegovo pedagoško delo, ki se je začelo s prenašanjem znanja na številnih seminarjih, tečajih in izobraževalnih ciklusih v strokovnih združenjih in šolah kakovosti, je dobilo priznanje v izvolitvi za rednega profesorja za predmet Električna merjenja na Univerzi v Splitu. V dobrih 40 letih je napisal kar 21 knjig in skript za razne šole, ki so doživele veliko ponatisov; mnoge še danes uporabljajo v učnih procesih pri nas in na Hrvaškem. Izvedel je 15 pomembnih raziskovalnih nalog, objavil 39 strokovnih člankov in 54 odmevnih referatov, v katerih je s svojimi izvirnimi tehničnimi idejami rešil marsikateri zapleten tehnološki problem ter uvajal sodobne postopke v tehnološko prakso. Številne so njegove knjižne ocene in recenzije takratnih standardov JUS. Bil je tudi urednik in soavtor 14 zvezkov Slovenskega elektrotehniškega slovarja, za slovensko standardizacijo pa je pomemben njegov prevod Vodila 2 ISO/IEC, ki je vzpostavil slovensko terminologijo na področju standardizacije.

 

Profesor Mlakar je deloval na številnih področjih, ki so se med sabo prepletala, dopolnjevala in plemenitila. Njegovo delo ni ostalo neopaženo v strokovnih krogih v Sloveniji, Jugoslaviji in v svetu.

 

Dolga leta je sodeloval v terminoloških komisijah pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in pri Elektrotehniški zvezi Slovenije. Pri tem je bila gotovo najpomembnejša njegova jezikovna podlaga v klasični grščini in latinščini ter seveda francoščini in nemščini, ki mu je bila ob naravnem posluhu za jezike trden temelj, na katerem je gradil svoje neprecenljivo terminološko delo. Prav tehničnemu izrazju je tako vtisnil najmočnejši pečat svojega neprecenljivega jezikovnega in strokovnega znanja. Terminološkemu delu se je posvetil sistematično in pri prevodih prilagajal terminološke novosti, ki jih je sodobnemu slovenskemu jeziku prinašal hiter tehnološki napredek, o čemer priča bogata kartotečna zbirka elektrotehniškega izrazja, ki se je ohranila v njegovi zapuščini.

 

Njegovo zanimanje za vsa aktualna dogajanja in pripravljenost za reševanje problemov sta ga pripeljala do dela v raznih strokovnih društvih in združenjih ter delovnih telesih Gospodarske zbornice Slovenije. Deloval je tudi v Koordinacijski komisiji za standardizacijo elektrotehnike pri Zveznem zavodu za standardizacijo v Beogradu in bil predsednik Jugoslovanskega elektrotehniškega komiteja (JEK).

 

Leta 1980 je bil izvoljen za prvega predsednika akcijskega odbora Mednarodne elektrotehniške komisije, ki je usmerjal in usklajeval delo tehničnih odborov te organizacije, istega leta pa tudi za podpredsednika Mednarodne komisije za ugotavljanje skladnosti električne opreme. Leta 1984 je bil izvoljen za podpredsednika IEC in nato ponovno leta 1987. V Mednarodni elektrotehniški komisiji, ki jo je spremljal kar tretjino časa njenega obstoja, pa ni sodeloval le kot funkcionar, ampak je bil ena ključnih osebnosti, ki so pomagale pri preoblikovanju v sodobno organizacijo. S svojim znanjem meroslovja je sodeloval tudi v tehničnem odboru IEC/TC 13 »Oprema za merjenje električne energije in krmiljenje obremenitve«, hkrati pa je več kot 30 let aktivno sodeloval pri standardizacijskem delu v terminološkem tehničnem odboru IEC/TC 1. Prav ti izrazi in definicije so pozneje tvorili osnovo Slovenskega elektrotehniškega slovarja. Kot generalni sekretar in predsednik Jugoslovanskega elektrotehniškega komiteja je zastopal Jugoslavijo na 17 generalnih zasedanjih IEC ter 24 plenarnih skupščinah Mednarodne komisije za ugotavljanje skladnosti električne opreme po vsem svetu.

 

Čeprav je leta 1987 zaključil svojo službeno kariero, je takoj po osamosvojitvi Slovenije s svojim širokim znanjem in številnimi osebnimi znanstvi pomagal pri vzpostavitvi Urada za standardizacijo in meroslovje leta 1991. Brez njega bi bila pot vključevanja države Slovenije ter mladega Urada za standardizacijo in meroslovje v številne mednarodne strokovne in zakonske organizacije gotovo daljša. Tako pa je Slovenija postala polnopravna članica IEC že leta 1992. Čeprav je kruta usoda profesorja Mlakarja prekmalu iztrgala iz naše sredine, je v slovenski standardizaciji zapustil trajne sledove.

 

Za svoje delo je prejel številna priznanja: častno diplomo Gospodarske zbornice Slovenije za izredne zasluge za uresničevanje programa kakovosti, posebno priznanje Zveze inženirjev in tehnikov Slovenije »14 april«, »Vidmarjevo plaketo« za znanstveno delo na področju meroslovja in zagotavljanja kakovosti ter Iskrino nagrado za vrhunske dosežke trajnega pomena na področju kakovosti in meroslovja. Leta 1986 je bil odlikovan z redom dela s srebrnim vencem. Postal pa je tudi zaslužni član Zveze inženirjev in tehnikov Jugoslavije ter častni član številnih strokovnih združenj in društev.

 

Profesor France Mlakar je vsakogar, ki ga je spoznal, pa naj je bilo to zasebno ali poslovno, kaj kmalu prepričal s svojo človeško veličino, široko razgledanostjo, zavzetostjo, marljivostjo in doslednostjo. Skoraj ni bilo področja, ki bi mu bilo tuje, in kjer je deloval, je zapustil trajne sledi. Čeprav od njegove tragične smrti mineva že petnajsto leto, se spomin nanj ni izgubil. Njegova dela so še danes živa in še vedno aktualna.

 

Ljudje, ki so ga poznali, lahko gotovo potrdijo, da ključ njegovega uspeha ni ležal le v njegovem velikem strokovnem znanju in izrednem posluhu za jezike, ampak predvsem v tem, da je delal zavzeto, s srcem in s prepričanjem, da je to, kar počne, potrebno. Tej njegovi veri so sledila dejanja, marljivo delo, dogovarjanja, občutek za tehnični napredek, nenehno izpopolnjevanje in posluh za ljudi, ki jih je srečeval na svoji poti.

 

Foto galerija